POŠKODBE KOLENA

koleno1

Poškodbe kolena sodijo med najpogostejše poškodbe v športu nasploh. V prvi vrsti so tipični športi za kolena alpsko smučanje, nogomet, rokomet.

Koleno pri vseh poškodbah sproži varovalni spazem, ki je prvih 14 dni izrazitejši, nato postopoma popušča. Vedno traja najmanj 4 tedne. V tem času je omejena popolna fleksija in ekstenzija kolena. S kolenom gibamo le toliko kot nam koleno dopušča-ne forsiramo ekstenzijo in fleksijo!

Pri vseh poškodba je priporočljivo izvajanje fizioterapevtskih postopkov. V prvih dneh po poškodbi se izvaja umiritvena terapija, nato pa je priporočljiva čim hitrejša aktivacija ter krepitev mišic stabilizatorjev kolenskega sklepa.

1.1 ZVIN KOLENA

Zvin kolenskih vezi nastane pri delovanju sile preko fiziološke vzdržljivosti vezi, pri čemer še ni prišlo do prekinitve tkiva.

Poškodbo spremlja akutna bolečina, ki se pojavi na notranji ali zunanji strani sklepa pri poškodbi kolateralnih (stranskih) vezi, pri križnih vezeh je bolečina v notranjosti in je bolj nedoločena, a močna. Sklep lahko oteče, lahko pride tudi do izliva krvi v sklep.

Poškodbo povijemo, hladimo, poškodovanec naj miruje. Priporočljivo je takojšnje izvajanje fizioterapevtskih postopkov.


1.2 PARCIALNA ALI TOTALNA RUPTURA  SPREDNJE KRIŽNE VEZI KOLENA (ACL)

Najpogostejši vzrok za poškodbo nastane pri zunanji rotaciji in fleksiji kolena, pri čemer je stopalo fiksirano ob podlago.

Poškodovanec med poškodbo pogosto čuti in sliši »pok« v kolenu. Takoj dobi občutek nestabilnosti kolena, ki  pa lahko kasneje začasno izgine zaradi povečanega otekanja. Bolečina se prvih 6-10 dni stopnjuje, nato se postopoma zmanjša.  Varovalni spazem ostaja  vse dokler je  koleno  ligamentarno nestabilno.

V primeru takšne poškodbe moramo takoj prenehati z aktivnostjo ter izvedbo RICE (počitek, hlajenje, kompresijska obveza, dvig poškodovanega uda). Čim prej poiščemo zdravniško pomoč ter izvedbo osnovnih diagnostičnih postopkov.

Po akutni poškodbi sprednje križne vezi je ne glede na način zdravljenja pomembno s fizioterapevtskimi postopki zmanjšati travmatski edem, normalizirati gibljivost ter okrepiti mišice in propriocepcijo.

Zaradi uspešnejše rehabilitacije je priporočljivo izvajati fizioterapijo že pred samo operacijo.


1.3 PARCIALNA ALI TOTALNA RUPTURA ZADNJE KRIŽNE VEZI (PCL)

Zadnji križni ligament je najmočnejša vez kolena. Poškodba PCL je veliko redkejša in resnejša kot poškodba ACL, saj v veliko večji meri vpliva na stabilnost kolena kot poškodba ACL. Poškodba PCL lahko v veliki meri vpliva na sposobnost hoje, saj se posteriorne subluksacije pojavljajo pri vsakem koraku, kar poškodovanca ovira pri dnevnih aktivnostih.

Poškodbe PCL lahko zdravimo konzervativno ali operativno, odvisno od mesta in stopnje poškodbe. Operativno zdravljenje PCL je zahtevnejše in dolgotrajnejše v primerjavi z operativnim zdravljenjem ACL in zahteva upoštevanje navodil zgodnjega postoperativnega zdravljenja in rehabilitacije. Zaradi uspešnejše rehabilitacije je priporočljivo izvajati fizioterapijo že pred samo operacijo.


1.4 PARCIALNA ALI TOTALNA RUPTURA NOTRANJE STRANSKE VEZI (MCL)

Ob poškodbi nastane močna  bolečina na mestu poškodbe, spremlja jo hematom na notranji  strani kolenskega sklepa, koleno ima omejeno gibljivost.

Poškodbo hladimo, povijemo,  poiščemo zdravniško pomoč ter opravimo diagnostične postopke.

Kljub temu, da se popolna ruptura lahko zdravi konzervativno to ni najbolj priporočljivo. Po poškodbi koleno nima  več enake stabilnosti, kar dolgoročno lahko pripelje do poškodbe ostalih struktur v sklepu. Vedno je potrebno  ugotoviti ali je poškodba izolirana, ali je  sočasno  prisotna poškodba in nestabilnost  ostalih  kolenskih  struktur. Zelo pogosto  se  poškodbe ligamentov kolena združujejo in  povzročajo multidiagonalno nestabilnost.


1.5 PARCIALNA ALI TOTALNA RUPTURA ZUNANJE STRANSKE VEZI (LCL)

Poškodba zunanje stranske vezi pušča za posledico veliko večjo nestabilnost kolena kot pri notranji vezi.

Bolečina je omejena na zunanjo stran kolenskega sklepa, gibljivost je zmanjšana.

Poškodbo hladimo, povijemo,  poiščemo zdravniško pomoč ter opravimo diagnostične postopke.


1.6 POŠKODBE MENISKUSOV

V kolenu ločimo medialni in lateralni meniskus. So hrustančaste ploščice v obliki črke C. Ležijo na drobnem delu kolenskega sklepa in so pritrjeni na sklepno ovojnico.

Za poškodbo meniskusov je značilno, da nastane v položaju fiksiranega stopala ob sočasni notranji ali zunanji rotaciji ter istočasnem iztegovanju kolena.

Poškodbo spremlja akutna bolečina z različno stopnjo zmanjšane gibljivosti ter krvavitev v kolenski sklep.

Poškodovanec naj takoj preneha z aktivnostjo. Poškodbo hladimo, povijemo,  poiščemo zdravniško pomoč ter opravimo diagnostične postopke.


1.7  BOLEČINSKI SINDROM VRHA POGAČICE (SKAKALČEVO KOLENO)

Vrh pogačice (apex) je na otip boleč. Z globljo palpacijo lahko zatipamo drobne osifikacije ali podaljšani vrh pogačice. Tipično je povečanje bolečine pri iztegu kolena proti uporu.

Ločimo pet stopenj:

  • stopnja I: bolečina po dejavnosti;
  • stopnja II: bolečina v začetku dejavnosti in po njej;
  • stopnja III: bolečina med dejavnostjo in po njej;
  • stopnja IV: bolečina preprečuje športno dejavnost, pojavlja se pri vsakodnevnih dejavnostih;
  • stopnja V: strganje ligamenta pogačice.

Poškodba je posledica nenadnih velikih obremenitev narastišča ligamenta pogačice, ki so posledica sunkovitih pojemkov pri doskoku, pri dejavnostih na trdih tleh in posledica slabe športne obutve. Pomembni so konstitucijski dejavniki, kot so napačna lega pogačice, valgusna ali varusna deformacija, deformacije stopala, zakrčene stegenske mišice, atrofija mišice vastus medialis.


1.8  SINDROM ILIOTIBIALNEGA TRAKTA (TEKAŠKO KOLENO)

Prizadeti so predvsem športniki (kolesarji, tekači na dolge proge). Bolečina se pojavi pri teku po neravni podlagi, teku navzdol ali povečanju intenzivnosti treninga. Tipična je neznatna in slabo umeščena bolečina v področju zunanjega epikondila stegnenice, ki se pri športni dejavnosti poveča. Bolečino na otip izzovemo s pritiskom na zunanji epikondil stegnenice, ko se pri upogibu kolena približamo 30 °. Pri nadaljnjem upogibu ali iztegu se bolečina zmanjša. Pogosta predispozicija je varusna deformacija kolena ali valgusna deformacija petnice. Stanje je treba razlikovati od burzitisa iliotibialnega trakta, poškodbe lateralnega meniskusa, tendinopatije dvoglave stegenske mišice ali poplitealne mišice.


1.9 Mb. Osgood-Schlatter

Bolezen uvršamo med osteohondroze. Skupna značilnost te skupine bolezni je, moten normalni proces kostne rasti. Pojavlja se v času pubertetne rasti. Ponavljajoči mehanični vleki narastišča patelarnega ligamenta na golenico povzročijo avaskularno nekrozo in aseptično vnetje, ki sčasoma privede do mikro poškodb hormonsko oslabljene rastne plošče. Bolečina se pojavlja v področju tuberositas tibiae in se značilno pojavi po športni aktivnosti . Podobno kot Mb. Osgood-Schlatter v področju kolena poznamo še manj pogosto osteohondrozo, v predelu narastišča patelarnega ligamenta na pogačico (Mb. SindingLarsen-Johansson). Obvezno je za nekaj časa prekiniti s športnimi aktivnostmi, ter v akutni fazi blažiti vnetje, kasneje pa z ustrezno kinezioterapijo vrniti športnika nazaj v trenažni proces.


1.10 NESTABILNOST POGAČICE

Nestabilnost pogačice je pogost vzrok bolečine v sprednjem delu kolena. Najpogosteje je za nestabilno pogačico krivo porušeno ravnotežje med lateralnimi in medialnimi stabilizatorji pogačice. Običajno prihaja do lateralnega pomika pogačice. Nestabilnost se lahko pojavlja pri anatomsko normalnih kolenih, kadar prevlada lateralna glava štiriglave stegenske mišice nad medialno glavo štiriglave stegenske mišice. Vzroki za lateralni pomik pogačice pri patološko spremenjenem kolenu pa so lahko številna stanja, kot so poškodbe (akutna poškodbena nestabilnost), displazije patelofemoralnega sklepa, visoka pogačica, rotacijske in osne nepravilnosti spodnje okončine (konstitucijska nestabilnost). Priporočljivo je opraviti diagnostične postopke ter fizioterapijo, kjer z ustreznimi metodami ponovno vzpostavimo mišično ravnovesje ter zmanjšamo nestabilnost.


1.11 PATELOFEMORALNI BOLEČINSKI SINDROM

S patelofemoralnim bolečinskim sindromom (PFBS) opisujemo bolečino v sprednjem delu kolenskega sklepa. Bolečina je povezana z različnimi strukturami v področju kolenskega sklepa – sprednjo sinovialno sklepno ovojnico, subhondralno kostnino pogačice, z vezivnim tkivom ob pogačici (retinakulumi, narastišči ligamenta pogačice in tetivami štiriglave stegenske mišice na pogačico), infrapatelarnim maščevjem, kožo, živci in mišicami.

Patelofemoralni bolečinski sindrom nastane pri vseh športih, pri katerih prihaja do preobremenjevanja kolen s tekom, poskoki, dolgotrajno prežo ali menjavami smeri, kot so: košarka, odbojka, tenis, smučanje, rokomet in tek.

Pri rehabilitaciji bolnikov s PFBS priporočamo izvajanje terapevtskih vaj pod nadzorom fizioterapevtov in vizualno reedukacijo tehnike športne prvine (npr. teka, počepa, poskoka, doskoka). Dokazano učinkovita pri zmanjševanju patelofemoralne bolečine je tudi uporaba korekcijskih vložkov za stopala.