Zapestje
Zapestje spada med kompleksnejši del našega telesa. Sestavljeno je iz 8 kostnih segmentov, ki povezujejo podlaket in dlan. Vsi segmenti so med seboj močno povezani s številnimi ligamenti in odvisni eden od drugega. Tako je pri poškodbah ali nepravilni biomehaniki gibanja, lahko vključenih več elementov, ki so zelo pomembni za funkcijo dlani in zapestja.
Funkcijo stabilnosti v zapestju nam dajejo ligamenti. Eden izmed odločilnih ligamentov v zapestju, ki zagotavlja stabilnost in pravilno biomehaniko gibanja koščic, je SLI ligament (Scapho lunate interosseous lig.). Ta povezuje dve koščici (scafoid in lunatum), ki zagotavljata večino gibanja zapestja. Pri poškodbi tega ligamenta in/ ali poškodbi katerega drugega intrinzičnega /ekstrinzičnega ligament, postane zapestje nestabilno. Nestabilno zapestje je posledica poškodbe ali nastalih sprememb, ki jih je povzročila predhodna poškodba. Pri 60 % ljudi, ki so utrpeli zlom podlahtnice, nastane nestabilno zapestje. Pri večini, se znaki nestabilnega zapestja pokažejo šele po rehabilitirani poškodbi in zaceljenem zlomu in se kažejo kot še vedno prisotne bolečine in težave.
Bolečine se pojavljajo v različnih oblikah, saj je motena predvsem biomehanika gibanja. Tako so določene strukture v prekomerni obremenitvi in se obrabljajo, predvsem pa ni mogoča izvedba večje sile dviga ali kakršne koli druge aktivnosti, saj strukture v zapestju ne zadržijo več upora in trenja (dvig kozarca, vrečke v trgovini, rotacijski gibi …).
Pri nestabilnem zapestju je pomembna ponovna aktivacija segmentov, ki bodo vzpostavile stabilnost z določenimi vajami, prav tako pa je nujno potrebna vzpostavitev pravilne biomehanike gibanja v sklepu, ki jo izvede fizioterapevt z manualnimi tehnikami.
Poškodba meniskusa TFCC, ki se nahaja na zunanji strani podlahtnice in povezuje podlahtnico s prvo zapestno linijo, je zelo pogosta. Pojavlja se v večini pri športnikih (pogosto pri mlajših športnikih od 13-15 let) in s 50 % pri travmatskih poškodbah zapestja (padci, izpahi, udarci), lahko je tudi degenerativnega vzroka ali sistemskega, zaradi revmatoidnega artritisa. Pri starejših, je v 50 % vzrok za poškodbo TFCC, podaljšana podlahtnica.
Zelo pomembno je, da takšno poškodbo hitro prepoznamo in ne spregledamo. Bolečina se pojavi na zunanji strani podlahtnice (v liniji zapestju), predvsem ob kompresiji. Prisotna je tudi večja nestabilnost zapestja in kapsularni vzorec (slabša gibljivost sklepa). Pogosto se sliši kot »klik« pri obračanju zapestja.
Pri takšni poškodbi je prva nujna pomoč konzervativna terapija, ki je najbolj učinkovita v 4-6 tednih takoj po poškodbi, zato je zelo pomemben čimprejšnji obisk fizioterapevta.
Sindrom karpalnega kanala je vnetje živca medianusa, ki poteka skozi tunel v zapestju. Ker je v tunelu zelo veliko struktur, je potrebno zelo dobro diferencirati, katera struktura povzroča utesnitev v tunelu. Obstaja več razlogov za utesnitev živca v karpalnem tunelu:
– artroza
– vnetje tetive mišic fleksorjev prstov
– ganglion/gangliom
– diabetes
– debelost
– revmatoidni artritis
– hipo/hipertirodija
– polinevropatije
– Marfan sindrom
– nosečnost
– zloraba alkohola
Pri določitvi vzroka nastanka sindroma karpalnega kanala, je tudi zelo pomembno, da najdemo točno lokacijo utesnitve živca, ki mora biti v tem primeru v zapestju.
Znaki utesnitve oz. sindroma karpalnega kanala so mravljinčenje ali odsotnost čutenja dlani, prstov, še posebej ponoči. Najpogosteje se pojavi izguba senzibilitete tudi pri gibu zapestja navzdol (palmarna fleksija). Pogosteje je prisotno pri ženskah med 18-75 letom. Velikokrat so prvi znaki rahlo ščemenje ali mravljinčenje na konicah sredinca in prstanca. Pri dolgotrajni kompresiji živca pride do motenj motoričnih funkcij, ki se poznajo predvsem v izgubi moči pri odmiku palca. Velikokrat se lahko bolečina pojavi tudi po celotni roki.
Zelo pomembno je, da ob takšnih znakih poiščete fizioterapevta, ki bo opravil diferencialno diagnostiko in terapijo. Pri sindromu karpalnega kanala ima veliko vlogo fizioterapija. Terapija je različna glede na stopnjo utesnitve in se spreminja ter določa individualno.
Gangliomi so benigni tumorji mehkega tkiva in se najpogosteje pojavljajo v zapestju, lahko pa se pojavijo v vsakem sklepu. 60% vseh gangliomov je bilo najdenih na hrbtni (dorzalni) strani zapestja. Pojavi se v vseh starostnih skupinah, najpogosteje med 20-40 letom. Viden je kot izboklina na zgornji strani zapestja, ki se lahko premika.
Simptomi so bolečine v zapestju na dotik in ob gibanju/obremenitvi. Bolečine lahko tudi sevajo v druge predele po roki. Prisotna je zmanjšana gibljivost sklepa in zmanjšana mišična moč.
Pomembno je, da se obišče fizioterapevta, ki lahko potrdi sum na gangliom, ki se v večini primerov odstrani.