Ko govorimo o poškodbah gležnja, najprej pomislimo na zvin. V takem primeru je največkrat prizadet ligamentarni sistem – nategnitev ali delno natrganje. V akutni fazi se najprej pojavi bolečina, oteklina in zmanjšana funkcija pri obremenjevanju. S tako poškodbo, potrebnim mirovanjem in spremenjenim načinom obremenjevanja se zgodi, da centralni živčni sistem prejema spremenjene senzorne informacije iz tega dela telesa. Sama poškodba vpliva na spremenjeno propriocepcijo z izgubo ravnotežja, slabši nadzor drže in občutka za položaj prizadetega sklepa.
Ključen element v procesu rehabilitacije je med drugim tudi primerno zastavljena proprioceptivna vadba za izboljšanje stabilnosti in okrepitve gležnja. Glede na fazo v kateri se pacient nahaja s poškodbo je pomembno, da postopoma prilagajamo in povečujemo obremenitev, sočasno s celjenjem in drugimi regeneracijskimi procesi. Poškodba gležnja vpliva na spremenjen proprioceptivni priliv, zato je smiselno povrniti in vzpostaviti komunikacijo med možgani, mišicami in sklepom. Na tak način se izboljša nevromišični nadzor gležnja, kar omogoča natančnejše in učinkovitejše gibanje.
Vključitev proprioceptivnih vaj v program rehabilitacije po poškodbi gležnja lahko pospeši proces celjenja. S tako vadbo vplivamo na izboljšanje ravnotežja in stabilnosti, saj povečamo senzorični priliv glede zavedanja položaja sklepa in giba v prostoru. S tem tudi dolgoročno vplivamo na preventivo za preprečitev nadaljnjih možnih poškodb in pojav kronične nestabilnosti skočnega sklepa. S tem se okrepijo mišice in vezivno tkivo okoli sklepa glede na težavnost izbranih vaj, spremembo podlage in velikost podporne ploskve.
Pri sami funkciji gležnja je izredno pomembna kooordinacija, predvsem če smo športno aktivni, kot so tek po gozdnih poteh, pohodništvo, športi z žogo… Proprioceptivne vaje se osredotočajo na funkcionalne gibe in dejavnosti, ki posnemajo realne situacije. S treningom gležnja za prilagajanje in odzivanje na različne položaje in sile lahko izboljšamo celotno funkcionalno zmogljivost. To je še posebej koristno, če se ukvarjamos športom ali dejavnostmi, ki zahtevajo večjo gibljivost, hitre spremembe smeri ali neenakomerne površine.
Vaje zahtevajo aktivacijo stopala in goleni, kot tudi celotnega spodnjega uda s stabilizacijo trupa. Pomemben je nadzor prenosa teže, ohranjanje optimalnega položaja sklepa in aktivacija željenih mehko-tkivnih struktur. Zato se proprioceptivna vadba prepleta tudi z stabilizacijo trupa in ostalih predelov, saj le tako lahko zagotovimo boljšo funkcionalnost celotnega telesa pri določenih gibalnih vzorcih oz. dejavnostih.
Vaje se v začetni fazi rehabilitacije izvajajo pod nadzorom, saj se s tem izognemo možnim ponovnim preobremenitvam in pridobi se zadosten nadzor, da pacient lahko vaje izvaja samostojno.
Željeno je, da vaje izvajamo bosi, saj tako pridobimo vizualni nadzor nad gibanjem stopala, kot tudi boljše začutimo kontakt z različnimi podlagami, ki jih uporabimo v vadbenem procesu. Vaje lahko otežimo tudi tako, da omejimo vid in zapremo oči, kar predstavlja še dodaten izziv za ravnotežni sistem.
Pri pogostih poškodbah gležnjev je priporočljivo, da del proprioceptivne vadbe uporabimo kot način ogrevanja pred različnimi športnimi aktivnostmi, ki so potencialno bolj obremenilne za gležnje. S tem se tudi izboljša reakcijski čas in hitreje lahko odreagiramo in preprečimo možno poškodbo.
Petra Vraničar, dipl. fizioterapevtka