Utesnitveni sindrom kolka ali femoroacetabularni impingement (FAI) je stanje, pri katerem se glava stegnenice in čašica kolčnega sklepa (acetabulum) ne prilegata optimalno. Zaradi nepravilnega stika med kostmi (ker sta kostni površini nepravilno oblikovani) lahko pri gibanju ali določenih gibih pride do trenja med kostmi, kar draži sklep in sčasoma povzroča bolečine, omejeno gibljivost in največkrat poškoduje hrustanec ali labrum. To je obroček iz vezivnega tkiva, ki ustvarja tesen stik med sklepnima površinama in pomaga zagotavljati stabilnost sklepa. Labrum ima pomembno vlogo pri blaženju sil, ki delujejo na sklep, prav tako pripomore k boljšemu prileganju sklepnih površin in stabilizaciji sklepa med gibanjem.
KAKO PREPOZNATI UTESNITVENI SINDROM KOLKA
Simptomi utesnitvenega sindroma kolka se razvijajo postopno. Na začetku se lahko pojavi blag občutek nelagodja ali napetosti globoko v dimljah, ki ni vezan na konkreten dogodek ali poškodbo. Ta občutek se običajno pojavi po telesni aktivnosti ali dolgotrajnem sedenju. Sčasoma bolečina postaja močnejša, lahko se širi proti sprednjemu delu stegna ali v zadnjico. Pogosto jo spremljata občutek zategnjenosti, togosti ali napetosti v kolku, pri gibih, kot so upogib kolka in rotacije. Pogosto se pojavi občutek »zaskočitve« ali »klikanja« v sklepu, kar lahko spremlja občutek, da kolk pri določenih gibih za trenutek »zablokira« ali, da noga nenadoma izgubi stabilnost. Simptomi se poslabšajo pri ponavljajočih gibih, športni aktivnosti, hoji po klancu navzgor in počepih. Po obremenitvi lahko bolečina vztraja še nekaj časa ali se stopnjuje ob vsakodnevnih opravilih, kot je obuvanje čevljev ali vstajanje iz avta. Brez ustrezne obravnave se simptomi običajno stopnjujejo – gibanje postaja vse bolj omejeno, bolečina intenzivnejša, tveganje za poškodbo hrustanca ali razvoj artroze pa večje. Ločimo tri vrste utesnitvenega sindroma kolka: CAM tip, kjer je glava stegnenice nepravilno oblikovana. Najpogostejša pri moških starih 20-30 let in je najpogostejša oblika utesnitve. PINCER tip, kjer je kolčna ponvica (acetabulum) pregloboka ali usmerjena nazaj, ta se najpogosteje pojavi pri ženskah srednjih let. Ter mešani tip, ki združuje značilnosti obeh in je posledica prirojenih ali pridobljenih nepravilnosti.
POSTAVITEV DIAGNOZE
Postavitev diagnoze utesnitvenega sindroma kolka temelji na podrobnem in celostnem fizioterapevtskem pregledu. Fizioterapevt oceni gibljivost, bolečino in funkcijo kolka. Najpogosteje uporabljena testa za postavitev diagnoze sta FADIR test (fleksija, addukcija in notranja rotacija kolka), ki sproži bolečino ob utesnitvi sprednjega dela sklepa, ter FABER test (fleksija, abdukcija in zunanja rotacija), ki pomaga oceniti gibljivost in določi izvor bolečine; ali izvira iz kolka ali sakroiliakalnega sklepa. Diagnozo potrdimo s pomočjo slikovne diagnostike. Rentgenski posnetek (RTG) omogoča oceno kostnih nepravilnosti, značilnih za utesnitveni sindrom kolka, medtem ko magnetna resonanca MRI natančno prikaže morebitne poškodbe hrustanca in labruma.
KAKO POTEKA FIZIOTERAPIJA
Fizioterapevtska obravnava utesnitvenega sindroma kolka poteka postopno in je prilagojena stanju posameznika. V akutni fazi se osredotočimo na lajšanje bolečin in zmanjšanje vnetja. Uporabljamo fizikalne tehnologije kot sta terapevtski ultrazvok in elektroterapija za zmanjšanje bolečine ter manualne tehnike za sprostitev mišične napetosti. V tej fazi se izogibamo gibom, ki sprožijo bolečino ali dodatno utesnjujejo sklep, kot so globoki počepi, hitri zasuki in dolgotrajno sedenje. Ko se akutni simptomi umirijo, se začne naslednja faza rehabilitacije, kjer se fizioterapevt osredotoči na vzpostavitev pravilnega gibanja kolčnega sklepa s pomočjo manualne terapije in odpravljanja mišičnega neravnovesja. V to fazo vključimo aktivne vaje za povečanje mišične moči in raztezne vaje ter vaje za krepitev globokih stabilizacijskih mišic trupa in kolka. Vključimo učenje pravilnih vzorcev gibanja pri hoji, teku. Ter v zadnji fazi rehabilitacije postopno vračanje v vsakodnevne športne aktivnosti.
Cilj fizioterapije je, da posameznik ponovno doseže nebolečo, funkcionalno gibljivost kolka, ter da s krepitvijo in gibalnim nadzorom zmanjša tveganje za ponovitev težav ali razvoj obrabe sklepa (artroze).
Napisala: Ana Ponebšek dipl.fizioterapevtka